Istra je zgodovinska pokrajina na istoimenskem polotoku med Reškim in Tržaškim zalivom na severu vzhodne strani Jadrana. Največji del pripada Republiki Hrvaški, manjši Republiki Sloveniji in najmanjši republiki Italiji. Zbirka vsebuje fotografije, posnete med etnološkimi raziskavami družine, sorodstva, šeg in praznovanj v vaseh v Slovenski Istri in delno tudi v krajih na drugi strani nekdanje republiške, od leta 1991 državne slovensko-hrvaške meje v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. Gre za kraje v zaledju, ki so bili v preteklosti, tako kot cela Istra, prizadeti zaradi vojn, političnih spopadov, spreminjanja meja, družbenih, gospodarskih in demografskih sprememb. Predvsem po koncu 2. svetovne vojne, ko so bile mnoge vasi požgane in ko je meja odrezala ljudi od Trsta, od katerega je bila Istra dotlej ekonomsko najbolj odvisna, je sledilo množično izseljevanje v Trst in zaposlitvena središča ob slovenski obali. Vasi so se praznile, kulturna dediščina je propadala. Šele v zadnji četrtini 20. stoletja se je razvoj pričel obračati, življenje na vasi je postalo ponovno cenjeno, vse več mladih ljudi se odloči ostati v domačem kraju in več je tudi priseljencev, s tem pa izginja tradicionalna podoba teh krajev.
V času nastanka fotografij je bila naselbinska in stavbna dediščina, ne glede na njeno slabo stanje, še vedno dragocena priča izvirne podobe istrskega zaledja vsaj od druge polovice 19. stoletja. Fotografije prikazujejo naselja, stavbe in grajene sestavine vaških ambientov in kulturne krajine. V posamičnih mikroregijah Slovenske Istre obstajajo različni tipi strnjenih in razloženih naselij in različni stavbni tipi, pogojeni od geoloških, klimatskih, gospodarskih in družbenih razmer. Na njenem severovzhodu, na tleh belega apnenca, najdemo značilnosti kraškega stavbarstva, sicer pa je za Slovensko Istro značilen skriljevec, ki prevladuje tudi kot stavbno gradivo. Obe gradivi pogojujeta načine gradnje in stavbne oblikovne in funkcionalne značilnosti.
V zbirki bodo prikazani primeri, zabeleženi v okviru kompleksnih etnoloških raziskav, zato je njihova vrednost predvsem v prikazu položaja stavbarstva v vsakdanjem načinu življenja in ne v prikazu slogovnih in tehničnih posebnosti. Sicer pa je za varovanje nepremične dediščine v slovenski Istri pristojen Zavod za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije, OE Piran.
Mojca Ravnik, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana
Tel.: +386 (0)1 4706 281
Faks: +386 (0)1 4257 752
E-pošta: mojcara@zrc-sazu.si
